Kako izboljšati čustveno odpornost?

Z večjim zavedanjem pride zraven tudi večja zavest o čustvih in čustvenih stanjih. Bolj kot odpiramo stvari, se poglabljamo, vidimo, razumemo, bolj je vse skupaj zunaj in bolj smo v zavedanju tudi svojih čustev.

Vendar pa je tukaj kar pomembno, da se postavi neka meja, da se ne pade pregloboko v kakšna pretirana čustvena stanja, ki potem povzročijo več škode kot koristi...

Treba je zadržati neko ravnovesje, da ni ne eno ne drugo, kar pomeni, da ohranimo zavest, da čutimo, ne pa da pademo nekam v globine in se potem težko spravimo ven ali so odprte čustvene rane in stanja, da potem odreagiramo na okolje in situacije preveč čustveno.

In da ni drugo, ko smo v zaprtem varnem prostoru in postavimo zid, torej čim manj čutimo, smo čim bolj neobčutljivi in potem živimo neko površinsko življenje pod pretvezo moči in trdnosti.

🧠 Ampak kako to doseči?

Kako doseči to ravnovesje in kje potegniti tisto mejo, ko si lahko rečemo ok, to je pa preveč, me črpa. Ali pa še huje, vem, da me to črpa, ampak sem ujet v ta čustvena stanja, »preobčutljivost« in ne vem, kako ven.

Ena stvar, ki pomaga, je lahko struktura. Lahko je to dnevnik. Da si zapišemo stvari, opažanja, analize in čustvena stanja. Jih razumemo, ampak omejimo čas preživljanja v tem stanju na nek omejen čas. Ko pišem dnevnik, sem tukaj. Ko končam, so na vrsti druge stvari.

Če se potem med tem, ko se posvetimo drugim stvarem, drugim mislim, opravkom itd., spontano pojavijo misli in sprožijo določena čustvena stanja in nas želi »potegniti« v to, si lahko le nežno rečete, da trenutno ni čas za to, ampak bo takrat (ko boste imeli čas za svoj dnevnik), ko boste lahko temu namenili čas.

Da je vse ok, ta čas pride, ampak ne ta trenutek. Kot bi prigovarjali majhnemu otroku, ki zahteva pozornost ravno takrat, ko ste npr. v službi in ne morete.

Potem pa je pomembno, da to tudi uresničite, si namenite ta čas in zapišete stvari, če tako čutite.

Lahko je enak postopek - ta čas namenite razmisleku in meditaciji (ni nujno, da je ravno dnevnik).

Kar je pomembno je to, da je struktura in da se čas temu tudi nameni. Prekomerna čustvena stanja in doživljanja po mojih izkušnjah sproža ravno notranji otrok, ki se odziva na določene situacije in stanja. Ni pa nujno vedno tako.

Če se zalotite, da vas potegne v »krč«, kjer stagnirate v določenem stanju predolgo in čutite, da vam jemlje moči, ampak se iz tega ne morete iztrgati, je super, če to stanje z nečim dobesedno »pretrgate«.

Kar pomeni, da  naredite nekaj nepričakovanega. Mrzel tuš, pograbite bundo in greste ven na sprehod, pokličete nekoga in popolnoma zamenjate TEMO pogovora (s svojim umom) s pogovorom s to osebo.

Torej presek. Bolj, kot je dramatičen/intenziven ta »presek«, boljše je. Tudi, če je to težko. Preštejte do pet in akcija. 💪

Potem je tukaj zavest o tem, da en velik del čustvenih stanj, kijih čutimo, pravzaprav niti niso naše. Prihajajo s strani družinskih članov in okolja na splošno. Postanejo naše, ko jih začutimo in se v njih zapletemo. Je že res, da kar prihaja iz okolja pritisne na nekaj v nas in sproži reakcijo (se pravi, so neke zasnove, ranice in sprožilci v nas). Ampak v veliko primerih so to malenkosti, ki potem lahko prerastejo v dramo.

Ni vse, kar se v trenutku zdi dramatično, zares tako močno. Dokler ne zajadramo z razprtimi jadri v to.

In še ena stvar, ki mi je šinila v misel. Zaupajte v svoj popek. :) V svoj center moči. Ne glede na to, kaj se dogaja, ta vas nikoli ne bo pustil na cedilu, če mu ponudite priložnost. 🌟